Kaj sta peladophobia in phalacrophobia?

V medicini je prepoznanih in opisanih mnogo strahov in fobij, od najbolj znanih, kot so strah pred pajki, zaprtimi prostori ali letenjem, pa do tistih najbolj nenavadnih, kot sta na primer kromofobija ali frigofobija, strah pred svetlimi barvami oziroma strah pred ohladitvijo.

Čeprav sta besedi strah in fobija pogosto uporabljeni enakovredno za enako stvar, pa vendarle nimata povsem enakega pomena. Občutek strahu nam je najbrž vsem dobro poznan. Biološko gledano je strah eno od najbolj primarnih čustev, ki jih lahko občutimo višje razvite živali ter človek. Ima izjemno vlogo pri preživetju vrste, saj nam ob prvih znakih nevarnosti narekuje, naj zbežimo in se skrijemo ter tako rešimo svoj obstoj, posredno pa vsak posameznik s tem prispeva k ohranitvi svoje linije, genov in vrste. Strah traja, dokler je nevarnost v bližini in je torej povsem racionalno čustvo. Poznamo več stopenj strahu – vse od blažjih, ko se za nekaj trenutkov prestrašimo, do takih, ki nimajo več skoraj nobene 'trdne podlage' in jih torej lahko opišemo kot neracionalne in pri katerih posameznik, ki jih doživlja, nanje svojevoljno ne more vplivati. Takim strahovom pravimo fobije.

Fobije so med ljudmi dokaj pogoste, vseeno pa moramo razlikovati med silnim strahom, ki ga pogosto občutijo še posebej otroci, na primer pred zdravnikom ali živalmi, ki sčasoma mine, in pa fobijo, kjer se strahu brez ustrezne strokovne pomoči ne moremo znebiti.

Fobija lahko prepoznamo po več različnih znakih, tako duševnih kot tudi telesnih. Prizadeta oseba je lahko zelo živčna, ima občutek, da je smrt blizu, čuti omedlevico ali celo dejansko omedli, doživi panični napad, hitrost bitja srca se zelo poviša, oseba se močno poti, lahko ima suha usta, ne more normalno izgovarjati stavkov, se nenadzorovano trese, itd. Seveda ni nujno, da prizadeti občuti vsakega od naštetih simptomov, jih pa po navadi vsaj nekaj, pri čemer jih sam ne more nadzorovati ali nanje kakorkoli vplivati (za razliko od močnega strahu). Simptomi se pojavijo, kadar se človek znajde v bližini izvira strahu, ga doživi ali pa nanj le pomisli, kot na primer biti v zaprtem prostoru, videti pajka, žival, se peljati z letalom... Fobija ima običajno izvor nekje v otroštvu ali v neki slabi izkušnji. Prizadeta oseba se bo stiku z izvirom svoje fobije izogibala, kakor bo najbolje vedela in znala, zato lahko takšni strahovi življenje nemalokrat precej otežijo. Rešimo pa se jih le na en način – da si poiščemo strokovo pomoč. Tudi sami se sicer lahko lotimo premagovanja fobije, vendar le na začetnih, milejših stopnjah, in sicer v primerih, ko se lahko človek med napadom fobije približno obvlada. Če posem izgubi nadzor, pa je najbolje čimprej poiskati zdravniško pomoč in začeti težavo postopoma odpravljati, saj so situacije, ki sprožijo takšen odziv pri prizadeti osebi, lahko tudi življenjsko ogrožujoče (primer je strah pred višino, kjer lahko bolnik izgubi zavest ter omahne v globino). Seveda pa uspeh zdravljenja ni zagotovljen. Obstajajo sicer tudi zdravila, ki blažijo simptome napadov fobije, vendar imajo tudi ogromno negativnih stranskih učinkov, pa tudi problema samega ne rešijo.

Kot smo že omenili, znanih in opisanih je veliko fobij. Dve izmed teh sta tudi peladophobia ter phalacrophobia (ustrezna slovenska izraza bi se glasila peladofobija ter palakrofobija, vendar besedi v slovenščini nista dovolj v rabi, da bi dobili ustrezni slovenski različici). Prva pomeni strah pred plešastimi ljudmi, druga pa označuje strah pred tem, da bi mi sami postali plešasti. Kakor pri vseh drugih fobijah gre tudi tu za neracionalen, nerazložljiv in nekontroliran strah, ki ga običajno sproži kakšen travmatičen dogodek, kot na primer biti udeleženec ropa, kjer je ropar plešasta oseba, in podobno. Lahko pa je tudi prirojen, kar je sicer zelo redko. Sta pa tudi ti dve fobiji ozdravljivi le s strokovno pomočjo, psihoterapevtsko ali, v najhujših primerih, zdravniško oziroma psihiatrično.